Sprava "med brati" je torej potrebna in je mogoča! Poslušal sem razpravo na temo sprave, ki je še vedno breme naše družbe in kliče po rešitvi. Zato je moj komentar obširnejši. Dr. Spomenka Hribar je že pred leti dejala: «Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava "med brati" je torej potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije. Največji rimski zgodovinar Tacit je učil: "Preteklost je potrebno preučevati brez jeze in pristranskosti, brez prevelike kritike in brez navijaštva je treba preučevati preteklost. Prva naloga neodvisnega zgodovinopisja bi torej morala biti, razbijati trdovratne mite preteklosti in se z vsemi znanstvenimi močmi upirati poskusom njene zlorabe. Prihodnosti ne smemo nikoli graditi na trhlih zgodovinskih temeljih, saj se nam bo sicer prej ali slej sesula. Svetlo prihodnost ima le tisti, ki ima razkrite in raziskane bistvene dele svoje preteklosti, z vsemi njenimi negativnimi in pozitivnimi vidiki in ne tisti, ki jo vso nadzoruje. Brez realne zgodovine se prihodnost lahko sesuje«. Mar še nismo dovolj zreli in odgovorni, da bi zanamcem zapustili bolj realno zgodovino, da se jim prihodnost ne sesuje? V knjigi z naslovom »Slovenski razkol in slovenska sprava«, izdani l. 2021, avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja, na strani 567, gospa piše: "Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem pri 15. mesecih izgubila očeta in sem ga potem neskončno pogrešala! Lahko sem si predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev. Morda zdaj po tem mojem opisu lahko bolje razumete mojo prizadetost in od kod moje prizadevanje za čim bolj natančno spoznanje polpretekle zgodovine ter moje priznanje dostojanstva in prizadetosti vsakomur, ki je bil vpleten v ta nasilniški vozel. Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji, čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti«. Dr. Spomenka Hribar torej razume, da jim kaj druga ni kazalo narediti! Ali jih je bilo potem potrebno pokončati? Partizansko revolucionarno nasilje, ki ga je izvajala OF, katero je vodil Boris Kidrič, predsednik KPS, je za zmago revolucije potisnilo nasprotnike revolucije v položaj, da »jim kaj drugega ni kazalo narediti«. Bili so torej v brezizhodnem položaju, saj jih OF lahko osumi in potem kar brez dokazov obsodi za potencialne izdajalce naroda (ne revolucije!) in jih še nedolžne likvidira. V brezizhodnem položaju, so se zatekli pot zaščito okupatorske oblasti in so potem morali služiti kot del policijskih enot okupatorja. Okupator jih torej ni uvrstil v svoje bojne enote, katerih namen je bilo okupacija ozemelj za širitev nacistične države. OF oz. partizani so vse nasprotnike komunizma oklicali za izdajalce naroda in jih že med vojno in po vojni, preventivno likvidirala kot potencialne izdajalce naroda(?), ki bi, po končani vojni in odhodu okupatorja, lahko mogoče edini preprečili prevzem oblasti Titovim partizanom. Prof. dr. Matjaž Zwitter, je v članku, »So bili vsi na napačni strani?« (DELO - SP, 04.01.2014) zapisal:«Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. Mag. Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik, pa je v Dnevniku napisal:»Morali bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti "preventivnega" pobijanja, češ da bodo že samo osumljeni nasprotniki nujno postali sodelavci okupatorja. Preventivno pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško, zločinsko, politično zgrešeno. Dr. France Bučar, predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, je, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Dr. Iztok Simoniti pa je mnenja:»Sprava bo dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja. Zgodovina je pokazala da sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Matija Maček, vodja OZNE, je edini, a šele po vojni povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, niso ljudem povedali resnice o težkem življenju ljudi, resnico so raje zamolčali. Menim, če bi ljudje tedaj poznali resnico o težkem življenju v SZ, ne bi šel nihče v partizane, ne bi imeli revolucije oz. ne državljanske vojne in ne Titove enopartijske države in ne ogromnih žrtev okupacije in revolucije, ne razkola naroda. Brez interesa Stalina za širitev komunizma tudi Titove Jugoslavije ne bi bilo. Milan Kučan je sicer izjavil, da so povojni zunaj sodni poboji moralni in pravni zločin. »Kolaboracija ne more biti vrednota«, tako je Kučan opozoril na spominski slovesnosti pri partizanski bolnici Ogenjca pri Loškem potoku. Milan Kučan žal še ne sprejme dejstva, da je KPS oz. OF sprožila revolucijo in revolucionarno nasilje. Preventivne likvidacije zgolj osumljenih ljudi, katere je revolucionarna stran obsodila za potencialne izdajalce naroda in jih brez dokazov nedolžne likvidirala, so vendar nečloveško ravnanje, to je zločin nad nedolžnimi brati istega naroda. Nasprotnike komunizma so torej zagovorniki komunizma, to je lastni bratje, potisnili pod zaščito okupatorjeve oblasti in jih nato oklicali za izdajalce naroda ter jih preventivno likvidirali. To je velika tragedija naroda, ki kliče k spravi! Slovenski komunisti pa so imeli in še imajo povsem druga merila za vlogo Stalina pri odvijanju vojne . Ko se je Stalin l. 1939 počutil ogrožen od imperializma, se je zatekel pod zaščito Hitlerja. Sklenila sta pakt in podpisala tajno pogodbo, ter sta potem v kolaboraciji okupirala skoraj vse evropske države, tudi kraljevino Jugoslavijo. Kolaboracija komunizma in nacizma slovenske komuniste ni motila. Zaradi velikih izgub SZ v bojih z Nemci, so Stalinu zahodni zavezniki odobrili, da je Jugoslavija postala njegovo interesno področje, kar je bil tudi interes Titovih partizanov, saj je ob koncu vojne smela samo Rdeča armada osvobajati Jugoslavijo, sicer samo v mejah interesnega področja, kar pa je povzročilo tržaško krizo, ki se je pozneje rešila ob sodelovanju vseh vpletenih. Jugoslavija je tako postala enopartijska država, ki jo je potem vodil maršal Tito, predsednik komunistov. Pred tem pa je nova enopartijska komunistična oblast likvidirala vse nasprotnike komunizma, od katerih večina še vedno leži v 700 grobiščih in v Kočevskem Rogu, ker še vedno nimajo pravice do groba, kot to ugotavlja predsednica RS. Upajmo, da bo njenemu pozivu uspelo urediti vsaj pravico do groba, saj je to edino človeško. Menim, da je zgodovinska izjava dr. Spomenke Hribar:« Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji, čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti«. Dr. Spomenka Hribar torej razume, da jim kaj druga ni kazalo narediti! Ali je bilo potem potrebno jih še pokončati? Upanje za spravo še obstaja! »Svoboda nima nobenega smisla, če ne zajema tudi svobode do zmote«, je učil Mahatma Gandi in nam s tem do danes podaril upanje, da še nismo pokopali ideala. Mar res še ni čas, da se preneha razdvajanje naroda, da so komunisti oz. partizani narodni heroji, nasprotniki komunizma pa izdajalci naroda?
Prekrasno doživetje. Začarana od poettike besed in pristne pripovedne bližine. Čarobna ga. Anja, tako na zunaj kot na vznotraj. Hvala vam. Globok poklon 💚
Resnica je večplastna in ne samo taksna,kot bi jo Mozina rad prodal neukim. Vaske straže, belogardisti, domobranci so bili orodje desnicarskih struktur, Katoliske cerkve, bogatunov, veleposestnikov, generalov ,ki so ,tako kot vedno to počne desnica,kolaborirali z okupatorjem slovenskega naroda in stremeli za RESTAVRACIJO svojih polozajev, bogastva in privilegijev. Nasproti njim so bili levicarji, ki so stremeli za REVOLUCIJO druzbenih odnosov v tem prostoru. Ker je ena stran premocno zmagala v tej vojni,je pac nastala nova, drugacna drzava in oblast. Če bi desnicarji vsaj kdaj pa kdaj ustrelili proti okupatorju Nacistom ,fašistom Bi bilo razmerje verjetno drugačno. Ampak to je univerzalna značilnost vsake desnice tega sveta.
2.svetovna vojna je bila vojna,ki si je prizadevala pobiti cimveč nedolžnih civilistov na obeh straneh.Drzavljanske vojne Balkana so samo miniaturna različica masovnega umiranja civilistov te vojne v svet.merilu. Zmagovalci,Angloameričani in Rusi ne bodo tolerirali ugovorov na njih ravnanje,Možino bi verjetno zaprli ali s tožbami uničili premoženjsko, kot Tolstoya, če bi se spravil nadnje.Pa se seveda ne bo.
