Jaz bi z veseljem poslušala izobraževanje o vzorcih, ki jih prenašamo naprej. Mislim, da potem tega nista posnela. Imata kak nasvet, kam naj se obrnem? Hvala za vse, kar počneta!
Draga Albert in Leonida, hvala hvala hvala 🙏 ker govorita o tem. Bodita čim bolj glasna, ker zunaj je veliko ljudi, ki vaju rabijo. Nihče me ne bo prepričal, mi starši smo ogledalo našim otrokom. Mi smo odgovorni. Moramo se pogovarjat. Mora nam biti mar.
Tudi mene so skoraj bolj presunili grozljivi komentarji, ki odražajo del naše družbe. Ja, in točno tako. Kako bodo naši otroci drugačni, če že mi sejemo nestrpnost in sovraštvo. Pa tudi če doma prevladuje spoštovanje in ljubezen, je zunaj lahko spet vse drugače. Veseli me, da veliko tega že sami ozaveščamo, se pogovarjamo, predelujemo in čutim, da nas je vedno več. Ogromen korak pa bo narejen, ko bomo znanje o čustvih in odnosih, nenasilni komunikaciji uvedli v obvezno šolanje, seveda pa bi najprej morali vse osvojiti učitelji, vzgojitelji, profesorji....Vsebina pa ne bi smela biti samo na teoretični ravni, pač pa podprta z ogromno primeri, igrami vlog, .... Prakse bi moralo biti vsaj 80%....Ah, ja, no, tiha želja. Hvala, Lea, za osveščanje.
Najstnik lahko da celo zna drugače in pride v takšno situacijo iz drugih razlogov, nevednosti, zaupanja napačnim ljudem, radovednosti... zdi se mi zanimivo, kot da še nihče ni bil v situaciji, ko mu je bilo kasneje žal. Jaz sem jih imela kar nekaj v življenju. Zato obsojanje na tem mestu ni OK. Otroci, ki so bili vpleteni so morda za nazaj, ko so se videli na posnetku, imeli nevzdržne občutke groze in sramu. To lahko pripelje do nepremišljenih dejanj in nihče ne pomisli na to.
Kako res je: Vse se začne v družini in naši otroci se učijo od nas! In ja, kljub vsemu nikoli ne moreš 100% zagotovo vedeti, da se tudi tvoj otrok ne bo res nikoli znašel v taki situaciji.
Tudi v knjigi od gaborja Mateta otroci nas potrebujejo zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov piše tudi o tem zelo obširna in odlična knjiga...res je use se začne pri nas doma mi smo ogledala otrokom oni nas posnemajo in gledajo nas kaj delamo kako delujemo itd ..ne kaj jih učimo mi moramo sebe uzgajat ker oni so itak naša podoba..
Sebe spreminjamo, otroke odraščamo in spremljamo skozi odraščanje, tako, da jih učimo vrednot in veščin, rastline vzgajamo 😉💚😶 (malo šale, v kateri je veliko resnice.)
Tudi meni se velikokrat to zgodi, ampak si potem rečem, ali z žalostjo lahko kaj rešim? Ničesar, samo prispevam k temu, da svet postaja žalosten. Naslednje vprašanje je, ali lahko kaj naredim, kaj malega, na kar imam jaz vpliv?
Meni pomaga biti prijazna zavedanje,da se v službi potrudim in oblikujem stavke,da jih otroci slišijo. Zakaj bi se do svojih otrok obnašala slabše? Ravno danes sem z vašo pomočjo to še preizkušala. 🙂 hvala za vaše videe❤
Zelo sem ti hvalezna Lea za tvoje modrosti. Ucim se in verjamem da bom z leti lahko postala vsaj malo po tvojih modroati tudi sama vzor za krog ljudi okoli mene.🌟🥰
Hvala za vaše prispevke in vse primere dobre prakse. Kot ste rekli, starši smo res z vseh strani bombardirani s tem, kaj je prav in kaj narobe. Našim staršem je bilo brez interneta ziher lažje vzgajat. :) (ni pa rečeno, da je bilo vse ok). Srečno in uspešno še naprej!
Samo nekaj naj dodam: ko sem bil jaz otrok, je bilo polno javnih telefonov; kadar se je kaj nepričakovanega zgodilo, sem vedno imel v žepu par žetonov in sem lahko klical starše ali nonote. S širjenjem osebnih prenosnih telefonov, so javne telefone večinoma ukinili. Zato je danes potreba po mobitelu večja, kot je bila nekoč.
Zgodba s tvoje perspektive ima smisel. Sama te možnosti nisem imela, sem imela pa zaupanje staršev. Seveda sem to zaupanje kot najstnica kar vztrajno kršila, so imeli veliko dela z mano. danes sem hvaležna, da so zdržali in mi vedno dali občutek, da ne bodo obupali nad mano. 😍
BI RES???NE VERJAMEM!!V 40.LETAH PA ŠE PRED S.VOJNO.SO V NEMČIJI PA PO VSEJ EV.SAMO J.PA DELALI OTROKE DELALI PA STARŠI NISO...KAJ SO SI MISLILI KAKO BODO PREHRANILI TAM 13.15.OTRIK!!!PA TO NISO IMELI V NOBENI GLAVI DRUGO KOT PRHKO SLAMO!!!SAMO DA JE NJIM BILO NEKAK TISTIH 5.MINUT.ZARADI NJIHOVE BEDASTE GLAVE SMO OTROCI TRPELI VSO ŽIVLJENJE.NA SVET SEM PRIŠLA DVANAJSTA..KI NEBI SMELA...KAK SE JE RODIL PRED MANO BRAT.ŽE SO STARI PLAZLI EN PO DRUGEM.DA NISMA VEČ NARAZEN KOT 9.MES.KOLKO PA JIH JE VMES MED TRINAJSTIMI UMRLO...TI KI SMO OSTALI PA VEDNO BOLANI..JEBEM TISTI DAN KO SO ME NAPRAVILI...ŠE BOLJ PA DA NISEM TAKOJ CRKLA...VSO ŽIVLJENJE SEM SAMO TRPELA!!!!ISTO KOT SESTRE.VSO ŽIVLJENJE SMA Z SESTRAMI HODILE PO RAKASTI POTI.STARŠI NISO BILI PRIJAZNI DO NAS.SAMO PUBECI..NAS DEKLETE PA JE MATI STIRALA IZ DOMA KAK ZA NAMI NI VEČ DOBILA OTROŠKI DODATEK.KOT DA SMA ME BILE KRIVE DA SMO BILE NA SVETU...MALO MANJ BI SE JEBALI PA NAS NEBI BILO TOLKO..MRZIM TA SVET.DAJ MI BOG DA ME ČIM PREJ VZAME.NIMAM OD ŽIVLJENJA DRUG KOT ŽALOSTNE SPOMINE.OBJAVITE TO!KER JE MNOGO TAKIH!!!!😢😪😭
Ooooo, je bilo nekaj AHAjev. Hvala❤️ Ko vi govorite o teh naših starševskih zagatah, vse tako lepo nazorno razložite, vsaka težava se zdi rešljiva. In vaš glas tako lepo poboža😊 ln ja, veliko vzorcev smo med odraščanjem ponotranjili in so nam normalni, domači..... Hvala bogu so možgani kot plastelin in se lahko tudi odrasli naučimo delovati drugače.
Draga Lea , zelo vesela sem da vas spet vidim in slišim. Še en krasen video in še ena modrost, ki je v veliko pomoč ! Hvala za vaš trud in vse dobro želim !🤗
Hvala dekletu za pogum, da je to zgodbo delila. Kar stisne me, kako smo starši velikokrat nerodni, ko se odzivamo na otrokova sporočila v stiski, ker se ne znamo pravilno odzvati ali pa sporočila v začetni fazi celo spregledamo. Otrok se ne počuti slišanega, mi pa ne razumemo, ko problem končno zaznamo (in ne vemo, kaj je v ozadju), zakaj mu ne pridemo blizu, čeprav mu želimo pomagati. Zdaj se zavedam, kako pomembno je, da otrok čuti, da ga nekdo sliši in razume in kako je enako pomembno, da mi starši čutimo, da nas nekdo sliši in razume. Res je pomemben terapevt, ki dela s srcem in ne "odkljuka" nekih klasičnih vprašanj. Albert to obvlada. Seveda tu ne gre brez Lee, ki zna pomiriti, ko čustva kar vrejo in starš ne ve več, kje se ga drži glava. Lea pa poleg ostalih pomirjujočih sporočil napiše še: "Vse bomo zrihtal." In potem se res začne dogajati to.
Govorim o stiku dvah odraslih oseb. Pri najstnikih se lahko iz marsičesa norčujejo ja, to res ni fajn. Kar pa iz tega najstnik odnese so izkušnje, kako premagati takšne stvari. AMpak to ni tema tega videa.
