Spoštovana Slovenka, cenjeni Slovenec!
VSEM SLOVENKAM IN SLOVENCEM ISKRENE ČESTITKE OB PRAZNOVANJU DRŽAVNOSTI !
Na večer praznika naše države SLOVENIJE pa vama prinašam še nekaj nadebudnih besed zdrave kmečke pameti, ki jo premore moja cenjena dopisovalka v medije (...ki so ji naklonjeni !...), gospa Frančiška Buttolo ! VSE ČESTITKE ZA VAŠE IZBRANE BESEDE PO MOJI DOMOVINI SLOVENIJI !
Pravzaprav pa NIMAM kaj dodati ... Prebral sem njene zapise, ki imajo narodno in politično težo, a kaj, ko se ne bo na podlagi tega (kot tudi sama pravi) prav nič s tem spremenilo. Bo že moralo priti tako daleč, da se bodo vrle Slovenke in Slovenci začeli zavedati, da domovina BREZ BOJA ne more ostati, sestre in bratje pa brez razumevanja, spoštovanja in ljubezni ne morejo obstati. Ko nas bodo preplavili tujci, bomo na račun t.i. socialnih migracij izginili iz obličja Evrope in še kdo zraven...
Bojim se najslabšega scenarija, a v upanju, da bosta razumela pomen pisanja moje in naše Frančiške Buttolo, vaju prisrčno pozdravljam in kličem: SREČNO IN ZAVIHAJMO ROKAVE ! D. Krt
Zapis v DRUŽINI:
Marsikomu je še znan frazem »biti v Kristusovih letih«, ki ima seveda svetopisemski izvor in se nanaša na Jezusovo starost 33 let ob njegovi smrti. 25. junija praznujemo 33-letnico slovenske državnosti, kar pomeni, da imamo državo, ki je »v Kristusovih letih«, državo, v kateri se, če si dovolimo to primerjavo, svojevrstno prepletajo prvine nacionalnega trpljenja in vstajenja.
Ob tej priložnosti smo za 25. številko Družine pripravili anketo, h kateri smo povabili nekdanje nosilce najvišjih državnih funkcij. Zastavili smo jim vprašanje: »Kako v »Kristusovih letih« slovenske države vidite njen sedanji položaj: katere so njene glavne kreposti in katere največje šibkosti; kaj nacionalni skupnosti zlasti želite za prihodnost?«
Lojze Peterle: Kako do rasti in sožitja?
Videl sem srečne ljudi na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, na dan plebiscita in na dan proglasitve samostojne in demokratične države. Videl sem vesele ljudi ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo in v NATO. Bil sem priča državotvornemu dejanju, ki nas je povezalo v dostojanstvo naroda z lastno državo in nas umestilo na politični zemljevid sveta. Z osamosvojitvijo smo zaključili dolgo dobo borbe proti zunanjemu sovražniku. Pridobili smo si novo izhodišče za uresničevanje nacionalnih ciljev in veliko dosegli. Prva leta so prinesla hitro reformno dinamiko in gospodarsko rast, prinesla pa po samoukinitvi DEMOS-a in podiranju njegove vlade tudi odmik od smeri reform oziroma duha osamosvojitve. Od takrat je bolj pomembno »kdo« kot »kaj«. Kar gledam danes, je ustavljanje Slovenije z nevarnim veseljem do polarizacije. Danes srečujem zaskrbljene ljudi.
Od tistega, ki pride v Kristusova leta, se pričakuje, da bo nekaj velikega naredil! Bomo res dočakali ?
Ob petnajstletnici samostojnosti sem dejal, da smo se osamosvojili, osvobodili pa ne. Naša demokratična tranzicija ostaja nedokončana. Dr. France Bučar je oznanil 25. junija 1991 konec državljanske vojne. Dan kasneje smo spustili z droga zastavo z rdečo zvezdo, ki je simbolizirala tisto, od česar smo se tisti dan poslovili, na Trgu Republike pa je ostal spomenik revolucije, ki je v nasprotju z vrednotami osamosvojitve. V družbeni sferi pa se spet vse bolj uveljavlja koncept sovražnika, ki favorizira »naše«, državo pa postavlja v njihovo službo.
Od tistega, ki pride v Kristusova leta, se pričakuje, da bo nekaj velikega naredil. Posvetiti se moramo stanju duha, kakovosti naše medsebojnosti. Mi se moramo pobrati iz nevzdržne skreganosti. Če velja soglasje, da je osamosvojitev največji dosežek slovenskega naroda, potem smo dolžni biti pozorni do »slovenskega skupaj«, ki je to omogočil in nas ni razdelil. Drugače bo, ko bomo ponotranjili osamosvojitev ne samo kot dosežek, ampak kot izhodišče za rast in sožitje. Ko bo mladina v šoli zvedela, zakaj je prišlo do osamosvojitve, ko se ne bosta tepla revolucionarno in demokratično razumevanje svobode, ko bo bolj pomembno »naše« kot »naši«.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je na sinočnji državni proslavi pred današnjim praznikom poudarila, da časi pred osamosvojitvijo niso bili lahki, kljub temu pa smo znali videti svetlo prihodnost. V nagovoru se je dotaknila tudi sprave med Slovenci in pozvala k pokopu vseh žrtev:
»… vemo, da v zgodovini boja za samostojnost, žal, ni bilo vse samo lepo. Da so se delale napake. In to hude. Na izjemen partizanski boj proti okupatorjem in njihovim domačim pomočnikom je padla globoka senca tragičnih povojnih izvensodnih pobojev. Lani sem na tem mestu pozvala k spravi. Tisti pravi spravi, ki vključuje intimo, pravo in svobodo. Taki spravi torej, ki nam bo omogočala, da bomo znali neobremenjeno sprejeti zgodovino takšno, kakršna je. O njej ne smemo in ne moremo poučevati selektivno. Do nje moramo razvijati kritično distanco, od vrtca dalje, da bomo sposobni razumeti vse, kar se je v preteklosti dogajalo. Zato želim poudariti, in to na ves glas: Čas je ! B. Š.
20 окт 2024
