Mimogrede kje so časi, ko smo še pred služenjem vojske osvojili poleg slovenskega še jugoslovansko najbolj vzdržljivostno orientacijsko tekmovanje (ROT, JIPV) - orientacijski tek 2 krat po dva dni 25 km v popolni predpisani opremi (rukzak 20 kg). Res sem bil samo bolj motivator, ampak tudi to smo rabili za izgorele. Aja pa to so bili nori časi hiperinflacijo, in v Smederevski Palanki me je en norc nalašč zadel z zračno puško. Tako da sem imel do zadev povezanih z vojnani v vojski bolj švejkovski odnos (zašel sem v težave, ker sem zjutraj ob 6-ih na mrazu kot 19 letnik izvajal komparacijo med staroselskimi indijanskimi plemeni okoli totema in nami okoli zastave - nisem pač želel v tem okolju izgubiti sebe kot individuuma). Druge pol leta smo pa v miru - kar je dobro - cele noči igrali karte, podnevi med normalnim obratovanjem kasarne pa legalno kot veza spali). P.S. Puško so mi vzeli enako kot vsem Albancem, ker je tisto leto nekim vojakom počil film, in so se streljali v kasarnah. Pa še džombam (vojakom v 2.polovici služenja vojaškega roka), ki so nas fazane imeli pollegalno za sužnje, sem rekel, da so banda - oni so imeli veze pri oficirjih, pa so to sprevrgli v to, da sem rekel, da je cela JNA banda. V vojaški policiji v telefonski centrali pa so vojaki prisluškovali svojim oficirjem, tako da so vsi vedeli katera žena s katerim šmira. Vojaki so imeli tudi direktno telefonsko povezavo s telefonsko govorilnico s Kobilarno čez cesto kasarne. Časi se spreminjajo, in namesto kasarne je zdaj tam umobolnica. Kot fazani smo pa jeseni morali biti zunaj pod drevesi na kolenih, in z rokami pobirati listje. Mene so najprej želeli dati šauflati na Zlato lisico, kar je bil privilegij, a mi to ni preveč dišalo, ker sem bil vseskozi ornk prehlajen. Enkrat so me počastili, da bi bil čato pri pomembnem generalu, pa sem se k sreči spotaknil, ko sem vstopil skozi vrata, in potem ni bilo nič iz tega. V kaseti nisem imel nič razen knjig, ker je bila razširjena vsesplošna folklora vlamljanja (verjetno da te čim bolj razosebijo). Jedel sem zunaj pri sorodnikih in hodil naokoli v civilu (kar je bilo prepovedano, in na kar so bili iz meni neznanega razloga še posebej alergični.) Dnevnik smo sredi Maribora morali gledati v hrvaščini in ne slovenskega (politično je bil takrat velik razkorak med govornima področjima), ko pa sem enkrat sredi te t.i. politične nastave TV preklopil na slovenskega, je bilo pa to kao nekaj strašansko groznega. Sem pa po drugi strani zelo vesel, da sem v vojski utrdil znanje srbskega/hrvaškega/bosanskega/črnogorskega (in tudi albanskega) jezika, kar mi je v nadaljnjem življenju prišlo prav. Prve pol leta sem bil pa tudi po par mesecev v stacionarju v Ljubljani, kjer smo ponoči v bolniških haljah preplezali ograjo, se v privat avtu preoblekli v civilko, in šli v disko. Zjutraj pa smo imeli v stacionarju ob pomoči radiatorja na termometru spet vročino, da so nas še dalje zadržali v bolnici. Aja pa hvala najboljšim kirurgom-polkovnikom v Mladiki, ki so mi uspešno operirali polipe v nosu. V sobi sem bil skupaj z našim takrat našim najboljšim smučarjem, ki pa so mu naravnali nos tako da so mu ga prej zlomili (kar je doktrina) - 500 m dalje je bil pa JBTZ, tako da je bil kar halo.
